Slovenija, od kod lepote tvoje…

Tako se rodi pesem…in arhitektura…

 

…ob jesenskem pohodu z otroki do planšarije v Kamniško Savinjskih Alpah, ko so travniki še zeleni, a polni mahu kot mehka preproga prekrivajo dolino in se na njih še pase nekaj krav, vse naokrog, tik nad nami, pa se vzpenjajo že zasneženi vrhovi gora…in hladen, vendar svež in s poživljajočo energijo napolnjen gorski zrak, ki odpira in pordeči konice malih noskov…sem ter tja še srečamo kakšnega pohodnika, sicer pa mir, tišina in piš vetra skozi pravljično jesensko obarvan mešani gozd…in tako se iz mladih grl kar sama od sebe začne porajati pesem…pojemo skupaj, poje vsak zase, čutiti je njihovo svobodno energijo, ko tekajo in preskakujejo ovire na poti, plezajo preko tisočletnih z mahom obraslih skalnatih gmot in se spustijo v dir po prostranem pašniku…blatni, umazani od glave do peta, pa vendarle srečni in tako sproščeni, svobodni, da se v njih nezavedno rodi pesem…pojejo, lahko eno in isto znova in znova, mrmrajo vsak nekaj sam pri sebi, nato se hihitajo in si izmišljujejo navihana besedila, si izmislijo celo pesmico ob zlaganju drv…zložijo prestol, zatočišče, tobogan in mizo iz okroglih bukovih drv…so neverjetna ekipa, posojajo si rokavičke, sporazumevajo se skoraj brez besed in njihov prirojen čut za arhitekturo in kompozicijo ne pozna meja…in tako še vso dolgo pot do doma, v avtu kljub pozni uri ne zaspijo…njihova domišljija je osvobojena…

Moč narave me vedno znova in znova preseneča…otroci zmorejo toliko več, kot mislimo mi, toliko talentov jim je narava položila v zibelko, pa jih nimajo priložnosti razvijati, zato mnogo teh sposobnosti z odraščanjem izgubijo…med njimi sta tudi posluh za glasbo in občutek za prostor.

dsc03785

dsc03802

dsc03778

dsc03811

 

Leave a Reply